videonadzor na delovnem mestu :: Spy Shop

Video nadzor na delovnem mestu

Kamere nas danes pravzaprav spremljajo na vsakem koraku – v trgovinah, parkih, ulicah, celo šolah in zdravstvenih domovih. Tehnologija videonadzora, pa tudi biometrije, postaja vedno bolj dovršena in dostopna. Prav zato je tudi nadzor prodrl v vse pore delovnega procesa. V večini primerov – za zavarovanje premoženja podjetja koristna – pridobitev in uporaba tehničnih sredstev lahko hitro preraste v pretiran poseg v pravico do zasebnosti zaposlenih. Na kaj morajo biti sveti delavcev posebej pozorni pri varovanju interesov zaposlenih na tem področju?

Videonadzor

Splošno

Po določbah 74. člena ZVOP-1mora tisti, ki želi uvesti videonadzor (razen, če ta ni namenjen za izključno domačo uporabo ali gospodinjske potrebe), o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor. Takšno obvestilo mora obvezno vsebovati naslednje informacije:

1.obvestilo, da se izvaja videonadzor;

2.naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja;

3.telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema.

Videonadzorni sistem mora biti zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb. Upravljavec zbirke osebnih podatkov (torej v tem primeru zbirke osebnih podatkov, ki nastanejo ob izvajanju videonadzora) mora v tem okviru (torej, kadar se posnetki videonadzornega sistema shranjujejo) zagotoviti predvsem zanesljiv sistem sledljivosti, ki bo omogočil naknadno ugotavljanje naslednjih podatkov:

kdaj je bil posnetek narejen;

kdo je vpogledoval (prav tako kopiral, iznašal na medije ... torej obdeloval) v posnetke, v katere posnetke videonadzornega sistema je vpogledoval, kdaj in s kakšnim namenom;

kdo, kdaj in s kakšnim namenom je nadgrajeval, dopolnjeval, spreminjal ...

programsko opremo, s katero se posnetki videonadzornega sistema obdelujejo (shranjujejo, kopirajo, iznašajo na medije ...);

dejstvo, ali so bili posnetki videonadzornega sistema posredovani tretji osebi – s kakšnim namenom, kateri posnetki in kdaj.

V primeru, ko upravljavec osebnih podatkov snema posnetke videonadzornega sistema, nastane zbirka osebnih podatkov, za katero je potrebno zagotoviti naslednje:

v notranjem aktu o zavarovanju osebnih podatkov (pravilniku) določiti odgovorno osebo za to zbirko (če upravljavec ne določi odgovorne osebe, se šteje, da je odgovorna oseba zakoniti zastopnik družbe, npr. direktor);

izdelati katalog zbirke osebnih podatkov;

podatke iz kataloga te zbirke sporočiti v register zbirk osebnih podatkov (elektronsko na spletni strani Informacijskega pooblaščenca www.ip-rs.si);

posamezniku, ki se nahaja na posnetku, na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v posnetke videonadzornega sistema, ki se nanašajo na tega posameznika – upravljavec mora pri tem skrbno onemogočiti vpogled v tiste dele posnetka, kjer se nahajajo tudi druge osebe.

V primerih, ko se videonadzor ne snema (torej, ko gre za nekakšno podaljšano oko; npr. vratar preko monitorja zgolj spremlja dogajanje pred vhodom v službene prostore), ne nastane zbirka osebnih podatkov, zato ZVOP-1 takšnega videonadzora ne ureja. Je pa upravljavec, ki se odloči za takšno obliko videonadzora, lahko podvržen odškodninski tožbi ali uvedbi kazenskega postopka zaradi možnega kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja. Zato Pooblaščenec priporoča, da upravljavci tudi v takšnem primeru obvestijo posameznike z obvestilom, ki vsebuje vse elemente iz 74. členaZVOP-1.

Prav tako je oseba, ki snema zgolj za domače potrebe, pri tem pa snema npr. javne površine ali sosedovo zemljišče (torej ne lastnega zemljišča ali drugega premoženja), lahko podvržen nevarnosti, da oseba, ki bi ji s takšnim posegom tisti, ki snema, posegel v njeno pravico do varstva zasebnosti, vloži odškodninsko tožbo ali kazensko ovadbo.

Videonadzor dostopa v poslovne prostore

Videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore se skladno z določbami 75. členaZVOP-1lahko izvaja, če je to potrebno:

za varnost ljudi ali premoženja;

zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz službenih oziroma poslovnih prostorov;

če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih.

Odločitev sprejme pristojni funkcionar, predstojnik, direktor ali drug pristojen oziroma pooblaščen posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora. Uvedba videonadzora se lahko določi tudi z zakonom ali s predpisom, sprejetim na njegovi podlagi.

Videonadzor se lahko izvaja le na takšen način, da se ne more izvajati niti snemanje notranjosti stanovanjskih stavb, ki nimajo vpliva na dostop do njihovih prostorov, niti snemanje vhodov v stanovanja.

O izvajanju videonadzora je potrebno pisno obvestiti vse zaposlene v osebi javnega ali zasebnega sektorja, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru.

Zbirka osebnih podatkov v zvezi z nadzorom dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore lahko vsebuje:

posnetek posameznika (slika oziroma glas)

datum in čas vstopa v prostor in iz njega;

lahko tudi osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številko in podatke o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlogu vstopa, če se navedeni osebni podatki zbirajo poleg posnetka videonadzornega sistema ali skupaj z njim.

Ker zakon v tem delu taksativno našteva vrste osebnih podatkov, ki so lahko del zbirke videonadzornega sistema vstopov in dostopov v službene prostore, je potrebno šteti, da ZVOP-1v takšnih primerih ne dovoljuje zbiranja drugih osebnih podatkov.

Osebni podatki oziroma posnetki se lahko hranijo največ eno leto po nastanku, nato se zbrišejo, če zakon ne določa drugače.

Prav tako je potrebno opozoriti, da je v primerih, kadar želi videonadzor izvajati najemnik poslovnih prostorov, to potrebno opredeliti v najemni pogodbi. S tem se zmanjša tudi možnost za kasnejše spore.

Videonadzor v večstanovanjskih stavbah

Videonadzor v večstanovanjski stavbi se lahko uvede le, kadar je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, pri čemer je potrebna za uvedbo videonadzora v večstanovanjski stavbi tudi pisna privolitev solastnikov, ki imajo v lasti več kot 70 odstotkov solastniških deležev. Stara zakonodaja je dopuščala možnost, da se videonadzor uvede, kar se s tem strinja vsaj polovica solastnikov, zato je v primerih, ko je takšen večinski delež še vedno v veljavi, potrebno pridobiti manjkajočih 20 % solastniških deležev, ali pa videonadzor prenehati izvajati.

Z videonadzorom v večstanovanjski stavbi se lahko nadzoruje le dostop do vhodov in izhodov večstanovanjskih stavb ter njihovi skupni prostori. Prepovedano je izvajati videonadzor nad hišniškim stanovanjem ter delavnico za hišnika, z videonadzornim sistemom snemati vhode v posamezna stanovanja ter omogočiti ali izvajati sprotno ali naknadno pregledovanje posnetkov videonadzornega sistema preko interne kabelske televizije, javne kabelske televizije, interneta ali s pomočjo drugega telekomunikacijskega sredstva, ki lahko prenaša te posnetke. V takšnih primerih je Informacijski pooblaščenec že nekajkrat izdal mnenje, pa tudi nekaj odločb, da se za posnetek šteje že samo predvajanje na televizijskih sprejemnikih, saj ti omogočajo snemanje in naknadno pregledovanje posnetkov.

Video domofon se po praksi Informacijskega pooblaščenca ne šteje za videonadzor v smisluZVOP-1.

Ker se videonadzor lahko izvaja zgolj nad vhodi v večstanovanjske stavbe in nad njihovimi izhodi ter nad njihovimi skupnimi prostori, je potrebno v skladu s Stanovanjskim zakonikom šteti, da dvigalo ni skupen prostor.

Videonadzor znotraj delovnih prostorov

Izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov se lahko izvaja le v izjemnih primerih, in sicer:

kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja;

za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi;

le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati prej navedene interese.

V skladu s prakso informacijskega pooblaščenca ni dovolj, da delodajalec “počez” ugotovi nujnost takšnega ukrepa – obstoj pogojev za uvedbo videonadzora delovnih prostorov (delovnih mest) mora tudi izkazati.

Prepovedano je izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih.

Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega pa se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorih posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu. Če tega ni, je dovolj zgolj pisno obvestilo. ZVOP-1 v tem delu ne določa obveznosti delodajalca, da pridobi soglasje reprezentativnega sindikata, zahteva zgolj posvetovanje z njim. Priporočam, da se o tem naredi pisni zapisnik, ki bo omogočil lažje kasnejše dokazovanje izvrševanja zakonske dolžnosti upravljavca osebnih podatkov.

Biometrija

Splošno

Sama beseda biometrija izhaja iz starogrške besede »bios« (življenje) in »metron« (meritev). Poenostavljeno bi tako lahko rekli, da je biometrija ali biometrika, kot včasih tudi zasledimo, veda o načinih prepoznave ljudi na podlagi njihovih telesnih, fizioloških ter vedenjskih značilnosti, ki jih imajo vsi posamezniki, so edinstvene in stalne za vsakega posameznika posebej in je možno z njimi določiti posameznika, zlasti z uporabo prstnega odtisa, posnetka papilarnih linij s prsta, šarenice, očesne mrežnice, obraza, ušesa, DNK ter značilne drže.

Uporaba biometrije ima nedvomno mnoge prednosti nadzora in varovanja premoženja, saj prstnega odtisa ni mogoče pozabiti (kot npr. magnetne kartice), je precej natančnejša in ne omogoča toliko zlorab kot druge oblike nadzora, npr. gesla, magnetne kartice ali PIN kode. Prav tako je biometrične značilnosti posameznika skoraj nemogoče prenesti na druge osebe.

Kljub visoki natančnosti biometričnih podatkov, je potrebno poudariti, da tudi biometrija ni 100-odstotno zanesljiva. Kot najbolj unikatni se štejeta očesna mrežnica in DNK. Vendar unikatnost tudi tu ni absolutna. Tako je npr. zanimiv primer uporabe biometrije iz Velike Britanije. V primeru Raymond Easton proti

Veliki Britaniji se je izkazalo, da imata lahko dve osebi enak celo del zapisa DNK (v konkretnem primeru na šestih mestih), za kar je sicer teoretično izračunana verjetnost kar 1:37.000.000. Zato je na mestu opozorilo, da biometrija tudi s tega vidika ni vsemogočen in nezmotljiv način identifikacije in ji zato ne gre slepo zaupati.

Za zajem značilnosti vzorca prstnega odtisa, obstaja več algoritemskih metod. Najbolj razširjene metode temeljijo na prepoznavanju vzorca ali izvlečku minucij. V primeru algoritmov, ki temeljijo na minucijah, je prstni odtis sestavljen iz grobih značilnosti, kot so loki, zanke in zasuki, ter drobnih značilnosti (minucije) kot so predvsem bifurkacije (razdelitve), delte (združevanja v obliki črke Y) in zaključki grebenov. Prstni odtis ima med 30 in 40 minucij. Značilnost vsake od njih je položaj (koordinate), tip (bifurkacija, delta ali zaključek) in usmerjenost (orientacija). Skupek značilnosti minucij lahko da predlogo za prstni odtis. Če so značilnosti natančno zajete, je možnost, da bi imela dva prstna odtisa enake značilnosti, izjemno nizka.

Pomembno je opozoriti na to, da biometrični podatki lahko razkrivajo tudi zdravstvene podatke, ki pa se po definiciji ZVOP-1 štejejo za občutljive osebne podatke. Tako je mogoče na podlagi DNK vzorca ugotoviti ne le identitete posameznika, temveč tudi njegovo zdravstveno stanje, morebitne genske okvare ipd. Znanstveniki s področja iridiologoje, vede, ki preučuje značilnosti očesne šarenice, pa trdijo, da se lahko tudi iz šarenice da razbrati zdravstveno stanje. Podobno velja glede identifikacije glasu. Glas poleg identifikacije lahko sporoča tudi čustveno stanje. To pa je s stališča varstva osebnih podatkov lahko problematično. Podjetje bi torej lahko uporabilo biometrične značilnosti za namene, ki so v neskladju z nameni, zaradi katerih so bili zbrani. V tem primeru bi podjetje kršilo temeljno načelo, zapisano v 16. členu ZVOP-1, ki določa, da se osebni podatki ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju z nameni, zaradi katerih so se zbrali.

Zdravstveno stanje je lahko tudi ovira za uporabo biometrije. To se zgodi pri osebah brez nekaterih biometričnih značilnosti (aniridia; “suh” prstni odtis oz. odtis brez značilnosti) ali tudi pri npr. poškodbah obraza, ko sistem za prepoznavo obraza (t. i. face recognition) več ne prepozna osebe.

Posebej bi rad opozoril tudi na nadzor, ki se izvaja s pomočjo biometrije, npr. omogočanja vstopa v prostore s pomočjo prstnih odtisov, šarenice ali oblike obraza. Biometrija sicer prinaša izjemno varovanje določenih prostorov, po drugi strani pa s tem prinaša tudi izjemne nevarnosti. Zlorabe biometrije so namreč še posebej nevarne za posameznika. Ker se prstnega odtisa ne da ponarediti, lahko v izjemnih primerih to pripelje tudi do »fizične odstranitve« (cut off) prsta, da zlorabe šarenice sploh ne omenjam. Še bolj kot takšne zlorabe (čeprav so že te izjemno močan poseg v posameznika) pomeni napad na posameznika kraja njegove identitete. Ko nekdo ukrade biometrične lastnosti posameznika, bo posamezniku skoraj nemogoče dokazati, da ni npr. vlomil v banko, storil goljufije, umora ipd.

Biometrija inZVOP-1

Pogoje za biometrijske ukrepe kot posebno vrsto obdelave osebnih podatkov določaZVOP-1v členih 78. do 81.

Prstni odtis, podobno kot šarenica, očesna mrežnica, obraz ipd, so biometrični podatki in kot taki tudi nedvomno osebni podatki, saj gre za takšne značilnosti, ki so edinstvene in stalne za vsakega posameznika posebej in na podlagi katerih je oseba določena oziroma vsaj določljiva. Zato se vsakršno zbiranje, shranjevanje, pošiljanje, uničevanje ipd. teh podatkov šteje za obdelavo osebnih podatkov in posledično zanje veljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, torejZVOP-1.

ZVOP-1dovoljuje uporabo biometrije le v naslednjih primerih:

za javni sektor: kadar tako določa zakon (npr. Zakon o potnih listinah), izjemoma na podlagi posebnih zakonskih določil tudi za vstop v stavbo ali dele stavb in evidentiranje zaposlenih na delu.

za zasebni sektor: le, če so nujno potrebni za:

-opravljanje dejavnosti,

-varnost ljudi ali premoženja,

-varovanje tajnih podatkov ali

-varovanje poslovne skrivnosti.

Zasebni sektor lahko biometrijske ukrepe izvaja le nad svojimi zaposlenimi, če so bili ti o tem predhodno obveščeni.

Če izvajanje biometrijskih ukrepov v zasebnem sektorju ni določeno z zakonom, mora tisti, ki želi uvesti biometrijske ukrepe, pridobiti odločbo Informacijskega pooblaščenca. Izvajanje biometrijskih ukrepov brez pozitivne odločbe Pooblaščenca je prekršek.

ZVOP-1pod pojmom »biometrijskih ukrepov« zajema dva različna načina

(postopka) prepoznave posameznika:

1.postopek, s katerim se ugotavljajo lastnosti posameznika, tako da se lahko izvrši njegova identifikacija – ta način išče odgovor na vprašanje “Kdo sem?”;

2.postopek, s katerim se primerjajo lastnosti posameznika, tako da se lahko preveri njegova identiteta oziroma istovetnost – ta način išče odgovor na vprašanje “Ali sem tisti, za katerega se predstavljam?”

Iz tega je razvidno, da zakon sicer loči med izvrševanjem identifikacije (prepoznava) in preverjanjem identitete posameznika (istovetnost ali avtentikacija), vendar za oba postopka uporablja enoten termin – biometrijski ukrep.

Sistem identifikacije vedno vključuje centralno zbirko biometričnih podatkov, sistem avtentikacije pa ne nujno. Tipičen primer sistema identifikacije je iskanje storilcev kaznivih dejanj na podlagi prstnih odtisov. Podatke o prstnem odtisu, najdenem na kraju zločina, vnesejo v sistem, ki jih nato primerja z vsemi že prej shranjenimi podatki. Če najde par, je oseba identificirana.

V praksi se pogosto izpostavi vprašanje, ali so vzorci (template) tudi osebni podatki. V takšnih primerih je potrebno odgovor poiskati v splošnih določbah ZVOP-1. Ta določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na točno določeno ali vsaj določljivo osebo, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Biometrični podatek je tako po naravi stvari vedno podatek, ki se nanaša na točno določeno ali vsaj določljivo osebo. Podatki o npr. prstnem odtisu vedno pripadajo točno določeni osebi,

ne glede na to, da so v primeru vzorca morda zapisani v nekoliko drugačni – matematični – obliki. Vendar ni nujno, da jih kot takšne ZVOP-1varuje v vseh primerih. Najlažja ponazoritev je v primerih, ko ta vzorec služi zgolj kot brezosebni ključ za npr. odpiranje vrat. Če ima dostop v nek prostor ali del prostora več oseb, vzorec pa ni povezan v neko drugo zbirko osebnih podatkov (npr. evidence zaposlenih), iz podatkov, da je nek vzorec omogočil vstop v proctor ali njegov del, pa tudi ni mogoče določiti posameznika (oziroma ta tudi ni določljiv), takšen vzorec ne more šteti za varovani osebni podatek, saj ne ustreza definiciji varovanega osebnega podatka.

Podjetje, ki želi uvesti biometrijske ukrepe za evidenco delovnega časa, mora v skladu zZVOP-1 dokazati, da so nameni, ki jih zasleduje, takšni, da so biometrijski ukrepi ne samo potrebni, temveč so nujno potrebni in, da tega namena ni mogoče doseči na drug način, ki je s stališča zasebnosti in dostojanstva zaposlenih manj škodljiv oziroma vsiljiv. Praksa kaže, da upravljavci uvajajo biometrijske ukrepe za evidentiranje delovnega časa zgolj, ker je takšen način bodisi bolj praktičen od sistema z brezkontaktnimi karticami ali pa želijo preprečiti zlorabe s posojanjem kartic, pri čemer slednji razlog zgolj pavšalno navedejo in ne ponudijo tudi dovolj dokazov za svoje trditve. Zgolj navajanje razlogov za uvedbo biometrije, brez ustrezne utemeljitve, podprte z dokazi, pa ne zadosti pogojem iz 80. členaZVOP-1.

Dolžnosti delodajalca glede uvedbe biometrijskih ukrepov

Delodajalec mora prvenstveno ugotoviti, zakaj pravzaprav želi uvesti biometrijske ukrepe, torej kakšni so nameni, ki jih želi s tem doseči. Te nameni morajo biti resni, utemeljeni in podprti z dokazi, predvsem pa mora presoditi ali so nujno potrebni za opravljanje dejavnosti, varovanje premoženja, ljudi ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti (80. člen ZVOP-1). Pred uvedbo biometrijskih ukrepov mora skrbno pretehtati ali bi drug način preverjanja identitete, ki ne vključuje biometrije, zadovoljivo dosegel namen, ki ga zasleduje. Bolj, ko sistem posega v zasebnost posameznika (vključuje tudi vprašanje možnosti zlorab), bolj resen in utemeljen razlog za uvedbo biometrijskih ukrepov mora upravljavec imeti. To vključuje tudi tehnične vidike.

Poudarek namesto zaključka

Delodajalec mora upoštevati, da ima zaposleni tudi na delovnem mestu pravico do zasebnosti. Na takšno razmišljanje vse pogosteje napotuje tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (glej npr. odločitve v primerih Halford proti Združenemu kraljestvu in Copland proti Združenemu kraljestvu). Tudi praksa v gospodarskih družbah je pokazala, da pretirano omejevanje pravice zaposlenih do njihove zasebnosti na delovnem mestu zmanjšuje ekonomski učinek zaposlenih (npr. povečanje bolniških dopustov, dopustov ipd.). Zanimive so tudi raziskave, opravljene v Kanadi (predstavljene na konferenci Infonex 2001 - Reasonableness in the Context of Workplace Privacy), ki so pokazale, da obstaja tesna povezanost med nadzorom zaposlenih in stresom in da je to v končni posledici dražje za podjetje zaradi bolniških odsotnosti in tudi zaradi predčasnih odhodov delavcev iz podjetja. Izkušnje namreč potrjujejo, da je v delovnih okoljih koristneje sredstva nameniti razvijanju primernih medosebnih odnosov, vzpostavljanju spodbudnega delovnega okolja, zaupanju ter krepitvi pripadnosti kolektivu, kakor pa vseobsežnemu nadzoru

 

zaposlenih s tehničnimi sredstvi. Nadzor v kolektiv vnaša nemir in nezadovoljstvo ter ruši zaupanje in pozitivno vzdušje. Primeri iz ameriške in evropske sodne prakse pa dokazujejo tudi, da prihaja tudi do zlorab nadzornih sistemov s strani nadrejenih (Aljaž Marn, Dnevnik nove ekonomije).

Nadzor torej postane nevaren takrat, ko ga nekdo zlorabi. Prav zato je posebej pomembno, da se predvsem posamezniki zavedajo svojih pravic in možnosti, ki jim jih zakonodaja nudi, da te tudi zaščitijo. Ena od teh je prijava Informacijskemu pooblaščencu. Tudi množičnejše vlaganje odškodninskih tožb ali kazenskih ovadb zaradi nezakonitega slikovnega (ali zvočnega) snemanja bo v prihodnje verjetno dvignilo zavedanje tako posameznikov kot »upravljavcev nadzora«, da bodo začeli spoznavati svoje pravice in dolžnosti.

© Spy Shop. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Spy Shop

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.